IDE MI SE KUĆI ZIMI
Domaćini, znaju red,
sir i kajmak iz starog kraja,
turšija da rezi, belolučene paprike,
sarme, pečenje od trista sati,
sitnih kolača mozaik, voće samo mrtva priroda,
podrumsko vino, loza ubica,
prvenac rakija, prepek otrovi i melemi,
svega da ima, da preliva,
skromno, koliko se može,
ljubi sveću, ljubi ikonu, ljubi ruku.
Gosti s frizurama, tašne od šanera,
salonke što kaljugu ne vide.
Deca dobri studenti, Bogu hvala,
prekrst,
napolju su, zato česta putovanja.
A tek letovanja!
Tu jašem slona, ovde smo sa tigrom,
pa mora malo da ih bocnu,
to je zbog njih,
da ogrebu nekoga na mestu bi ih ubili,
mnogo slatko crnče, spavaju na podu
a po ceo dan nasmejani, all inclusive
Mada ima dosta Arapa,
džamije na svakom ćošku,
preživesmo.
Kravate se razvezuju,
taj je dobar čovek,
uzeo je za sebe i svoje,
sad daje i drugima, donira i crkvu,
veliki vernik,
svake godine ide pod Ostrog,
prekrst.
Dok se skidaju sakoi i štikle,
Kum ređa trubače u vrstu,
rafalno iz pištolja na Izgubljeno jagnje,
Kuma na stolu, udara dlanom o plafon.
Zavrnuli rukave na košuljama,
jes’ bila lepa zemlja, ali svako čuva svoje,
Srbi budale,
to je bio državni udar,
strani plaćenici, izdajnici!
Ko će naše mrtve da prebroji?
Ma, sve se to zna još od kralja Pere,
zavera zavera zavera!
Ne ide mi se kući zimi.
***
POZIMI ME VLEČE DOMOV
Pravi gostitelji, kot se šika,
sir in kajmak iz starega kraja,
fina turšija, pečene česnove paprike,
sarme, skrbno pečen odojek z ražnja,
mozaik drobnih peciv, sadje le tihožitje,
arhivsko vino, rakija lozovača,
prvorojenka in ta močna,
tečeta po grlu kot strup in balzam,
vsega naj bo dovolj, naj prekipeva,
skromno, kot le lahko,
poljubi svečo, poljubi ikono, poljubi roko.
Zrihtani gostje, torbice prešvercane,
salonarji za posebne priložnosti.
Otroci dobri študentje, hvala Bogu,
prekriža se,
v tujini so, zato pogosta potovanja.
Kaj šele počitnice!
Tu jaham slona, na tej smo ob tigru,
malo jih že špiknejo, kaj pa,
za njihovo dobro, seveda,
če bi koga popraskali, bi jih na mestu ubili,
zelo ljubek črnček, spijo na tleh,
ampak ves dan z nasmehom, all-inclusive.
Je pa dosti Arabcev,
džamije na vsakem koraku,
a smo le preživeli.
Kravate se rahljajo,
tale je dober človek,
jemal je zase in za svoje,
zdaj pa daje tudi drugim, donira cerkvi,
velik vernik,
vsako leto gre na Ostrog,
prekriža se.
Slačijo se suknjiči, sezuvajo petke,
Kum postavlja trubače v vrsto,
rafalno iz pištole, ko zaigrajo Izgubljeno jagnje,
Kuma že na mizi, tolče z dlanjo ob strop.
Zavihali so rokave na srajcah,
res je bila lepa država, ampak vsak čuva svoje,
Srbi budale,
to je bil državni udar,
tuji plačanci, izdajalci!
Kdo bo preštel naše mrtve?
Ma to se ve že od kralja Perota,
zarota zarota zarota!
Pozimi me ne vleče domov.
na slovenski prevela Tanja Božić
_____________________________________________________________________________
TAMARA KOVAČEVIĆ je rođena u Beogradu. Nakon kratkih i sadržajnih karijera prevoditeljke piratskih kopija filmova, nastavnice engleskog jezika, dizajnerke CD omota za porno filmove i kompilacije turbo folk muzike, te sticanja zvanja MSc Banking & Finance i višegodišnjeg iskustva u reviziji finansijskih izveštaja, počela je da piše kratke priče, a omakne joj se i pesma. Jedna kratka priča je objavljena u Monstrumi.
Svetlana Slapšak o zborniku “Biće bolje / Bo že”: https://pescanik.net/knjizevna-dijaspora-kraj-izmisljotine/
čovjek-časopis 